Wednesday, December 23, 2009

Beli Sladoled - Slike za nikamor


BELI SLADOLED - Slike za nikamor



STUDIO 8 , Galerija TukadMUNGA. Soteska 8

18.12. ob 20h - 31.12.2009


BELI SLADOLED je svetovno znana slikarska skupina dveh akademskih slikarjev, Mihe Perneta in Leona Zuodarja, ki se ukvarjata z razvijanjem risbe kot avtonomnega likovnega medija. Beli sladoled deluje po principu »Kinder jajčka«, kar pomeni da je vsaka razstava presenečenje zase. Nerada ponavljata stvari, ki sta jih že pokazala, čeprav se ponašata z lepo zbirko vrhunskih risb na papirju. Risbo dojemata zelo široko, zato se ne omejujeta zgolj na risbo kot uokvirjen - končni likovni izdelek, ampak z njo živita v širšem pojmu besede; kot del vsakega dneva posebej ju spremlja skozi različne priložnosti in situacije. Njune risbe so žive forme, ki ob stiku z gledalcem sprožijo vidne reakcije, največkrat smeh. Ob takšnih interakcijah sta ugotovila, da risba ni zgolj nek sterilen likovni medij ampak je lahko mnogo več, saj se prav v njeni sproščenosti odpira njena najvišja kvaliteta. Poleg stalne zbirke risb, sta izdala v samozaložbi samostojni eksperimentalni strip album, knjižno zbirko risb prijateljev risarjev, sodelovala sta na različnih umetniških prireditvah, razstavah in publikacijah. Skupina deluje pod okriljem priznanih kustosov Erdo Krapa in Krokodil Bambija.

Beli sladoled (White ice cream) is a world-known painting group consisting of two academic painters, Miha Perne and Leon Zuodar. They develop drawing as an autonomous fine art medium. Beli sladoled acts on the principle of the »Kinder egg«, which means that their every exhibition is a surprise on its own. We don't like to repeat things that
we have already shown, even though we take pride of our vast collection of top-quality drawings on paper. We take the drawing in a wider context, not just as a framed picture, but rather we live with it in a broader meaning of the word; like a part of every day it follows us through various opportunities and situations. Our drowings are living forms that set off visible reactions in contact with the viewer, mostly laughter. Seeing such reactions we decided that the drawing is not just a sterile fine art medium, but it can be much more because its gratest quality is seen through its casualness. Beside our permanent collection of drawings we have released an indipendent experimental comic strip album, a book compilation of drawings from different european artists, we have also cooperated with various artistic events, exhibitions and publications. The group operates under the wing of the acclaimed curators Erdo Krap and Krokodil Bambi.

info@belisladoled.org
belisladoled.org
Produkcija Studio8, Soteska 8, 1000 Ljubljana








Thursday, December 3, 2009

TINA DRČAR - razstava plakatov ob 10. obletnici Defonije



STUDIO 8 , Soteska 8

7.12. ob 20h - 18.12.2009

Defonija je koncertna serija, ki sproža številne učinke, z njimi pa tudi nesporazume. Najraje jo vtaknejo v predal »jazz«, čeprav gre pri njej v osnovi za najrazličnejše improvizacijske prakse. Ja, z njimi kajpak tudi »jazzovske«. Na Defoniji se nikdar ne ve, kaj bomo prejeli, pa vendarle lahko nekako vemo, kaj pričakovati – tvegano, radikalno igro, vožnjo v nepredvidljive smeri in glasbeno svežino. Vsekakor pa Defonija ni prostor za enodimenzionalnosti, monokulture, žanrsko zaprtost vase. Defonija je priložnost za užitek v muzikah in poslušalska šola obenem.

Dobro vemo, kako je s poslušanjem danes, v času navidezne dostopnosti vsega. Poslušanje je v glavnem regresivno, v okolju, kjer gredo reči »skoz eno uho noter, skoz drugo ven«, pa tudi nepotrebno: Napeljuje k zgodovini, spominu, koncentraciji, empatiji, dialogu, polilogu. Velika večina ljudi poslušanje zamenjuje z »uboganjem«, s »poslušljivostjo«, in pri tem ne ve, da obstoji tudi glasba, ki se ne giblje ves čas enakomerno, predvidljivo in ne ponuja varnih zatočišč. Na svetu je tudi glasba, za katero si je treba vzeti čas.

Tina Drčar si je vzela čas za Defonijo. To se pravi, da rada posluša in da pri tem – kar pri tem ni zanemarljiv podatek – ni niti malo poslušna. Slednje dejstvo jo zelo približa samim muzičistom, muzičistkam, ki jih na svoj oder vabi Defonija. V svojem likovnem postopku, s katerim vizualizira izjemno zmuzljiv in občutljiv glasbeni material, je Tina pokazala naravnost neverjetno stopnjo seganja po bistvu: Nikdar sicer ne vemo, kaj bomo prejeli na koncertu, a s Tininih plakatov in letakov nam je zadeva že precej bolj jasna. Kdor med nastopajočimi vidi njeno delo, ta se po navadi zastrmi, vpraša za avtorico, za izvod, hoče tak dizajn na svojem novem albumu ... Defonija in njeni ljudje že po svoji »notranji naravi« cenijo avtorski pristop, svet pogumnih unikatov, in če jih avtorica oplazi z njihovo najintimnejšo noto, potem še toliko lepše. Kakor je Defonija odvisna od socialnega momenta, od poslušalske odzivnosti, tako nanjo vplivata tudi plakat, letak. Prav nič ne pretiravamo, če rečemo, da je pot sklenjena – Tina posluša material, ta pa je, ko je odigran »v živo«, takšen, kakršen je, tudi zaradi njene likovne vloge. Špil je namreč splet neverjetnih okoliščin. Če so pod odrom trije fotografi, je drugačen kakor tedaj, ko ni nikogar. Če med publiko kdo kaj pripomni, se to v naslednjem hipu zasliši z odra. Če sta plakat in letak narejena z znanjem in ljubeznijo, se znanje in ljubezen poznata tudi v zvenu.

Tina Drčar je z leti postala nepogrešljiv del tiste skupnosti, ki je v širnem glasbenem svetu sicer – po krivici – marginalizirana, a je med najmočnejšimi. Pravi pravcati hard-core. V Defoniji so namreč doma zvesti ljudje, ki ne lažejo in ne slavijo lahkih zmag. Velik užitek je sodelovati z osebo, ki brez velikih in odvečnih besed ve, za kaj gre v takšni muziki.

Miha Zadnikar

vodja koncertnega cikla Defonija

Thursday, November 26, 2009

Camila Rocha, Bazen

27.11.09 ob 19h - 4.12.09

Camila Rocha je brazilska umetnica, ki trenutno živi in dela v Istanbulu. Na HIAP – Helsinki Institute Artist-in-residenc programu, leta 2003 je spoznala svojega pokojnega moža enega od mednarodno najbolj prodornih turških umetnikov Hüseyina Alptekina. V zadnjih petih letih je gostovala na umetniških rezidencah v mnogih državah, ki so pripeljale do porasta njene prepoznavnosti.



Njene umetniške predloge kažejo, da posebno pozornost posveča kroženju motivov in tem, povezanih z rastlinskim svetom, ki mu grozi izumrtje, in razkrije kako te reference v sodobnem svetu preživijo v glavnem le skozi podobe. Širok razpon dejavnosti, ki jih je izvajala v teku svoje kariere – kot producentka in oblikovalka razstav in celo kot raziskovalka BRG (Barn Research Group) – se odseva v njenih umetniških predlogih, v katerih se zateka k zagovoru tehnik, ki segajo od risanja, videa, fotografije in performansa, še posebej v njenih najnovejših aktivnostih izpeljanih v urbanih prostorih.

Lucia Marques v "An Atlas of Events" razstavni katalog, Lizbona, 2007


Z umetniško instalacijo Bazen želi Camila Rocha ustvariti posebno okolje, ki v gledalcu ustvarja občutje, da se je znašel v bazenu. Bazen napolnjen z vodo je drugačen svet kot tisti, ki smo ga vajeni, zato nudi nove vidike gibanja telesa v različnih okoliščinah. Voda ustvarja ne dobro poznane resničnosti telesa, v njej lahko eksperimentiramo z drugačno fizičnostjo. Telo nasproti tolikšni gostoti vode postane svetloba. Bazen predstavlja prostor počitka, sprostitve in zabave. Avtorica je želela ustaviti čas že tako počasnega in ležernega dogajanja in s tem prikazati primerjavo z vrvežem vsakodnevnega življenja v Istambulu. S čudnim performansom, kot mu sama pravi, oblečene igralke s staromodno plavalno čepico, je ravno zato zamrznila trenutek v katerem se nahaja igralka. Obenem ga je postavila v isti čas kot ljudi, ki hodijo mimo in nenavadne situacije sploh ne zaznajo, saj so ujeti v ritem vsakdanjega življenja. Tako je v območju časa približala dve resničnosti, ju postavila na ogled in primerjavo.

Pri projektu so sodelovali še: Filiz Sizanli (performans), Cengiz Tanz (kamera) in Murat Opus (zvok).

Studio8( Produkcija Kudmreza/Galerija Alkatraz)


http://sites.google.com/site/drvstudio8/

www.kudmreza.org/alkatraz

Wednesday, November 25, 2009

Skupinska razstava Studia osem

TukadMUNGA
Align Center


Vabljeni na razstavo studia osem - TukatMunga v Sititeatru - BTC. Otvoritev bo v četrtek, 19.Novembra ob 20 uri.

Razstavljali bodo:

Iskra Belićanska
Joao Paulo Nasri
Vladimir Leben
Boštjan Plesničar
Matej Bizovičar
Katja Dalic Arnetee
Boštjan Franc Avguštin















http://www.sititeater.si/sl/drugi_dogodki/tukatmunga_19.11.-16.12./


Thursday, November 5, 2009

João César Monteiro


João César Monteiro

A Retrospective on one of the most important Portuguese directors of the XX century



One of the greatest and most underrated Portuguese Directors of all time. Considered a madman by some and a fraud by others, his attempts to create movies that were at the same time groundbreaking and interesting were often misunderstood. João César Monteiro, as always, in all is movies, showed a great disregard for conventions. He is an actor too and has appeared often in his own films on various occasions.


The great master of comic genre Joao Cesar Monteiro has made some of the most outlandish films in the history of Portuguese cinema. Very few people know that films made by him do not have any parallel in World cinema. His films are bold in the sense that they carry very minimal plot weight and rely heavily on the zany moods of its characters. Those who have seen films by the "highly unusual" German director Herbert Achternbusch will easily catch a glimpse of this Portuguese iconoclast's vision.



This project is organized by Studio Osem in collaboration with Kud Sestava and supported by Instituto Camões and the Portuguese Embassy in Slovenia.



Program


Petek 6Nov09


18h – 22h

Sophia de Mello Breyner Andresen 19min

Coming and Going 179min



Sobota 7Nov09


18h-22h

Who waits for dead man's shoes dies shoeless 34min

Recollections of the Yellow House 122min


Description



Vai e Vem

Coming and Going

2003


Because this lives out from the feeling that Lisboa is... an ode to the things that João Cesar Monteiro found dearest to him. Almost a farewell to life itself, and since this was Monteiro's last film, this is revealed to be true.



Recordações da Casa Amarela

Recollections of the Yellow House

1989


The first work of the triology where the author interprets his alter-ego as João de Deus. With the goal to make art and the transmission to the viewers of how he see the human condition, this is one of his most achieved movies and was priced with the silver lion in the Venice Movie Festival in 1989.



Wednesday, November 4, 2009

I Love Men / Anna Ehrlemark


Studio 8

9.11. ob 20h - 18. 11 2009
+ Promocija novega albuma KOMIKAZE
www.komikaze.hr)



Anna Ehrlemark je multitalentirana, samonarejena in dislocirana umetnica, ki živi med Švedsko in Ljubljano. Slika in riše skupaj s hrvaškimi strip banditi Komikaze in dela z avtonomnim kulturnim centrom Metelkova. V Studiu 8 se bo v slopu Bienala neodvisnih predstavila s projektom I love men! ,ki je kolaž njenih del, preobražen v nove ilustrativne kose s katerimi bo intervenirala notranjost galerije in vizualno oblekla zunanjo steno.

BIENALE NEODVISNIH: PRVI PROMOTOR SODOBNE SLOVENSKE NEODVISNE ILUSTRACIJE,NJENIH USTVARJALCEV IN KONTEKSTOV.

Bienale neodvisnih je več kot periodični dogodek, kjer raziskuje področja in kontekste rabe sodobne ilustracije, podpira direktno avtorstvo in promovira avtorje same,soustvarja vizualno kulturo na slovenskem področju in se želi povezovati navznoter in navzven.Zaradi podpore avtorski neodvisni produkciji, Bienale svojo neodvisnost zagovarja skozi podporo necenzurirani realizaciji avtorskih izdelkov, posebej izdelanih za Bienale ali tistih, ki niso bili izdelani za naročnika temveč lastne avtorske zgibe in namene.

Friday, October 16, 2009

Café Evropa


Café Evropa
João Paulo Nasri

17.10.2009 ob 20h - 01.11.2009

Studio 8



Art Photography approaching the idea of sociological consciousness. Usin
g double exposure technique the author is interested in the space generated in between two images. The photography was made from 2003 to 2009 in between Lisbon and Istanbul, two European capitals far from each other although sharing the same atmosphere. With this project the author is searching for the idea of Europe through the Cafe as a concept. ...


Umetniška fotografija se približa ideji o socijalni ozaveščenosti. Z uporabo tehnike dvojne ekspozicije se avtor osredotoča na prostor ustvarjen med dvema slikama. Fotografije so nastale v obdobju od leta 2003 do leta 2009, med prestolnicama Lizbono in Carigradom, dve oddaljeni evropski metropoli, ki si
delita enako atmosfero. S tem projektom avtor preko
kavarne kot konceptaišče idejo o Evropi.